Prvi dan
- 16:45 se vkrcamo na letalo
- 17:15 se odlepimo od tal
Tole pišem na letalu. Ne le pišem, tudi objavil sem 10 kilometrov nad morjem. Na letalu Boeing 737 max 8 je namreč satelitski internet firme Viasat, ki ga lahko za četrt ure potniki uporabljajo ob ogledu reklame. A reklam nimajo, zato samo zavrtijo dvajsetsekundni oglas za oglaševalca samega (v stilu "naročite oglase pri nas"). Ping do Slovenije je cca 600 ms, hitrost prenosa pa do 300 KiB/s. Aja, reklamo za četrturni internet lahko pogledaš le enkrat. Seveda izbris piškotkov v kombinaciji z menjavo MAC naslova to omejitev prekorači. Traceroute: z.4a.si/spam/#2025-07-22
Če bi ne bi bilo maminih sendvičev, na letalu ne bi brez doplačila dobili nič za pod zob. Pa slabe štiri ure bomo leteli. "Zastonj" smo dobili le vodo, kavo in čaj.
Pisanje nadaljujem drugi dan, sedoč na klopici ob morju. Opažam, da se vsak dan toliko dogaja, da težko najdem priliko za pisanje na blog. Bomo videli, če se stvar obnese.
- na letališču smo si pri firmi Europcar izposodili avto Kia Sportage. Čeprav smo najeli Dacio Duster, smo dobili to boljše vozilo s samo 8000 km na števcu. Priključni hibrid pač.
Napotimo se v islandsko pustinjo. Od letališča proti Reykjaviku se vije skoraj edina avtocesta na Islandiji. Drugod so ceste dvosmerne. Asfaltirane ali makadamske, a vseeno za prostrano državo s pičlimi 400k prebivalci sila urejene.
Ustavimo se na majhnem parkirkšču ob cesti. Okoli nas je strjena lava, prekrita s krpicami maha. Bojda je tja pritekla pred 1200 leti.
Seveda polno jam, v katere bi ob slabši vidljivosti bilo zlahka pasti. K sreči poleti nikoli ni popolne teme na Islandiji.
Vožnjo nadaljujemo do Grindavika, evakuiranega in zato sedaj mrtvega mesta. Prebivalce so vsled bruhanja bližnjega vulkana pred dvema tednoma izselili. Zavijemo proti zahodu proti rtu. Tam nam pozornost ukrade sikajoča para in geotermalna črpališča. Vidimo še naravne gejzire iz varnega za turiste izdelanega lesenega oglednega mesta.
Sedaj se vrnemo proti Grindaviku in nadaljujemo do našega prvega prenočišča, ko v kotičku očesa med vožnjo po kako leto ali manj stari strjeni lavi skozi varnostne zamejilne nasipe v daljavi zagledamo bruhajoč vulkan. Ustavimo se na parkirišču in peš krenemo proti mestu, kjer bi si vulkan lahko ogledali pobližje. Okoli 40 minut hodimo do tja, cca 3 km je do točke, kjer se dobro vidi vulkan iz varne okoli polkilometrske razdalje. Sicer podnevi prirejajo tudi vodene oglede z avtom do oglednega mesta, a mi smo bili tam ob 23h in začelo se je mračiti. Sploh pa ta tura stane 70€/osebo.
K avtu se vrnemo ob 00:15, zato moramo plačati dve parkirnini po 1000ISK. Na tistem parkirišču se plačuje dnevne parkirnine. Parkirišča delajo tako, da s kamerami avtomatsko beležijo registrske tablice avtomobilov. Plačati je treba s telefonom s kreditno kartico najkasneje 24 ur po vstopu na parkirišče, sicer firmi, pri kateri najameš avto, pošljejo kakšnih 30€ kazni.
Rezervirano imamo enosobno stanovanjce Guesthouse 77 v mestecu Eyrarbakki.
Zaspali smo ob 3:00.
Z rdečo na zemljevidu označim vožnjo, s plavo pa hojo oz. postanek.
Drugi dan
Ob enajstih smo se morali spokat iz apartmaja. Malce smo si še ogledali lokalni kraj -- nekdaj pomembno ribiško središče.
Zjutraj smo tudi na tleh prvič v luči sonca na vrtu gostiteljev uvideli čisto pravo evropsko travo.
Čez cesto pa stoji najstarejša trgovina (sedaj antikvariat) in ena najstarejših hiš na Islandiji.
Lučaj od od nje pa obala in velik blazno star nasip kamenja, ki vas varuje pred valovi. V oseki vsake toliko vidimo odtok kanalizacije direktno v morje.
Hiše v mestecu so zelo barvite a vse v podobnem stilu. Njihova okna so tanka in enoslojna. Ni zares pomembno, če proizvajajo bistvene toplotne izgube, ker je gretje zelo poceni (toplovod je povsod).
Ker je oseka, vidimo peščene plažice in prostrana polja morskih trav (kelp). Zgolj šala, v vrhuncu poletja je morje prehladno že za misel o kopanju. No, vsaj za jadransko otročad.
Hiše so večinoma od zunaj iz prebarvane kovine, ki ji sledi izolacija in od znotraj les. Načeloma niso zidane, ampak se tudi najde veliko izjem.
Kraji so zelo državljanom prijazni. Otroška igrišča, urejena infrastruktura. Seveda je tudi za turiste dobro poskrbljeno. Povsod je natrosenih mnogo mizic s klopicami.
Nato smo se odpeljali proti Víku. Na obrobju kraja naletimo na zapor sredi enolične pokrajine.
Po nakupih v Krónen se ustavimo pri slapu Urriðafoss.
Janez nam gledajoč Openstreetmap predlaga nek spomenik neki umetnici. Krenemo s poti, se zapeljemo mimo slapov, parkiramo pri cerkvici in na sredi ovčjih pašnikov čez mostičke pridemo do iskanega kipca.
Pot nadaljujemo do slapu Gluggafoss.
Preko makadamskih cest še do mnogo bolj obljudenega Seljalandsfoss.
In naposled mimo modrcev, "nasedle" ladje in kamnoloma ...
... do Skogafossa
Na poti se ustavimo še ob ledeniku. Kak kilometer prehodimo do opozorilnih tabel, ki pravijo, da s korakom dalje kockamo z življenjem.
Spali smo v Víku v apartmaju Carina.
Jedli smo testenine s pelati, tuno in bučkami. Brez začimb in čebule, ker tega nismo imeli.
Tretji dan
Zjutraj pojemo zajtrk: kruh, jogurt, salamo, sir, kosmiče. Odpravimo se na bližnjo turistično destinacijo "black beach". Najprej seveda na zgornje parkirišče, da si ogledamo svetilnik in black beach od zgoraj, nato pa še prepešačimo do spodnjega parkirišča, kjer nas pobere oči. Sprva nas zmoti gosta megla, ki dopušča le kakšnih 30m vidljivosti, kasneje pa se razkadi, da vidimo vse do morja.
Seveda velik del plačilne in turistične (Instagram) infrastrukture ne bi bil mogoč brez gosto postavljenih radiodifuznih telekomunikacijskih postaj oz. stolpov.
Vrnemo se nazaj v Vik in pogledamo tamkajšnjo plažo.
Cene bencina so agregirane na strani bensinverd.is/gsmbensin_web.php?region=s
Iz Vika se odpeljemo proti Höfnu. Najprej ob cesti zagledamo parkiran turistični avtobus in se kot muhe na drek ustavimo na istem parkirišču. Gre namreč za manjše ogledno mesto strjene lave, obdane z mahom.
Pot nadaljujemo po prostranih območjih kamenja in zelo šibkega rastja. Tu so ob močnem deževju pogoste poplave, ki povsem onemogočijo promet. Mi se ustavimo ob enem protipoplavnem nasipu in z Janezom stečeva do bližnjih kupov kamenja, ki so tam najverjetneje zbrani za odvoz na razna gradbišča.
Nadaljujemo pot in se ustavimo ob prstu ledenika, ki je najbližje regionalni cesti 1.
Malce naprej pa si še ogledamo jezero -- prehodimo dvokilometrsko pot ob jezeru, ki povezuje rob ledenika, s katerega odpadajo kosi ledu, z morjem. Na iztoku jezera v morje v vodi zagledamo tjulna.
Nato se odpeljemo do Höfna, kjer imamo rezervirano sobo v hostlu. Pojemo juhico iz vrečke in neke raviole iz vrečke v skupni kuhinji in zaspimo.
Četrti dan
V Höfnu smo se zbudili, pojedli zajtrk in do 11h zapustili hostel. Najprej smo si še malo ogledali Höfn, nato pa nadaljevali proti Eskifjörðurju.
Pripeljali smo se do svetilnika.
Na poti smo se ustavili za malico ob neki peščeni plažici.
Po podatkih OSM naj bi tik ob naši poti bila vroča kad sredi narave, ko pa smo prišli do lokacije, nas je razočaral napis o njenem začasnem zaprtju.
V Djúpivogurju smo kupili bencin
in nadaljevali pot proti naslednji spalni destinaciji.
Uživali smo v razgledu na rtu tik pred zaključkom tistodnevne poti in posneli skorajda reklamo za naš avto.
Naposled pa smo zapeljali do recepcije apartmajev Mjóeyri. Taka samopostrežna je, samo prevzameš ključ pod svojim imenom.
Tam je bila nekakšna udomačena polarna lisička.
Spekli smo meso, kupljeno poprej v kraju Reyðarfjörður. Krompir, ki smo ga skuhali za prilogo, pa so prodajali "na kos". Namesto da bi krompir na blagajni stehtali, so prešteli kose. 17 krompirjev krat 108 kron (en evro je 138 kron).
Prvič smo tudi preskusili polnjenje našega priključnega hibrida. Čez noč smo polnili z omejitvijo 8 amperov (13 ur) in prihranili najbrž okoli 7 evrov bencina.
Razočaranje nad zaprto vročo banjo sredi narave je bilo omiljeno z bazenom s štiridesetstopinjsko vodo in savno.
Peti dan
Zjutraj nas je med zajtrkom zmotil moker pes. Pojavil se je v hišici ob mizi. Le s podkupnino (košček suhe salame) smo ga spravili ven. Najbrž se je okopal v 40 °C bazenčku.
Ob 12h smo hišico zapustili in se odpravili najprej v en zalivček severneje.
Sprva smo želeli prečkati čez neko staro cesto, ko pa smo prišli do vrha, smo naleteli na zaprt opuščen tunel in na smučišče. Obrnili smo se in vrnili nazaj, da uporabimo drugo pot in modernejši, daljši tunel.
Kupili smo ducat litrov bencina. V naslesnjem zalivu smo si ogledali umetne nasipe, ki kraj pod njimi najbrž varujejo pred plazovi.
Nadaljevali smo do naslednjega rta v zaliv Mjóifjörður po makadamski cesti.
V notranjosti je neka nasedla ladja ameriške vojske iz druge svetovne vojne.
Kasneje smo se ustavili ob neki razvalini ob potoku, čez katerega je postavljen cestni most.
Naposled smo prišli do konca ceste do svetilnika na rtu. Pravzaprav do dveh svetilnikov, malega novega, ki je zdaj le še muzejček, in večjega novega, ki obratuje.
Seveda je bil sredi ničesar kvaliteten 4G.
Pozno popoldne smo se pripeljali do kmetije Árbakki, kjer je bilo naše naslednje bivališče.
Če ne bi povedal, bi sploh opazili, da smo polnili avto iz vtičnice v kuhinji?
Zemljevid:
Šesti dan
Ob enajstih smo zapustili bivališče Árbakki. Še prej smo vprašali lastnika, čemu služijo črne cevi na konjskem pašniku. So morda vrtina za vročo vodo, kot je to občasno videti na islandskih posestih? Izkaže se, da ne. Je zgolj oddušnik za greznico.
Odpeljali smo se proti jugu, torej nazaj, saj smo si želeli ogledati še kanjon, ki smo ga dan prej izpustili zaradi pomanjkanja časa in slap Hengifoss. Krožna pot do slapu traja dve uri.
Prednost vodotesnega telefona:
Utrujeni od hoje smo spet sedli v avto in se vrnili tokrat po vzhodni strani kanjona nazaj do bližnjega mesta, katerega imena mi tipkovnica, na katero pišem, ne omogoča napisati. Še prej smo se ustavili v avtokempu in si ogledali vodo v kanjonu, nekakšno jezerce, od bližje. Njegova temperatura na otip ne dopušča blaznih užitkov ob morebitnem kopanju. Še v stanjah ne. Zares nismo razumeli, kako se peščica gostov kempa lahko sprijazni z dejstvom, da se zbuja ob tako idilični plaži, pa se ne more namočiti v vodi, ker je ta ledeno mrzla.
V mestu smo kupili bencin in nadaljevali pot. Namenjeni smo bili na sever, toda namesto da bi se peljali po skoraj avtocestno prevozni luksuzni enki, smo se odločili ubrati manj obljudeno pot čez serpentine. Tam smo naleteli na blazen veter in na tako gosto meglo, da je bilo treba voziti po majhnem zemljevidu na ekranu avta (hihi).
Celo videli smo sneg. Izgleda je tam sneg skoraj večen in preživi še najbolj peklenske poletne temperature.
Slap Gljúfursárfoss ob cesti:
Spet nam jo je zagodel OSM, ker smo v iskanju vročega vrelca skrenili s poti za kakih pol ducata kilometrov. Izkazalo se je, da tam ni ničesar. Upajmo, da bodo videli mojo opombo in popravili zemljevid: openstreetmap.org/note/4878910
Vožnja po makadamski cesti Hálsavegur:
Na Islandiji je cel kup enopasovnih mostov. Pravzaprav dvopasovnega še nismo videli. Prednost ima vedno tisti, ki prej pride na most. Prometa takoalitako ni. Očitno cena vzdrževanja in postavljanja mostu s širino raste.
Jadrnica v kraju Vopnafjör?ur za hladne razmere na morju. Cockpit je pokrit:
Naposled smo prispeli v Raufarhöfn, mestece s pičlimi 160 prebivalci na precej odročnem severnem delu otoka. Spali smo v stanovanju.
Prijazni sosed je ribič in podaril nam je zmrznjene ribe. Dovolj smo jih imeli za dva obroka!
Sedmi dan
Opoldne smo zapustili stanovanje v najsevernejši islandski naselbini in se podali k svetilniku v Raufarhöfnu.
Pod njim so rasle črne jagode (slovenskega imena rastline ne najdem) empetrum nigrum (angleško crowberry). Te rastline je na islandiji dobesedno na tone. Skoraj kjerkoli se ustaviš, če to ni ravno svež vulkanski kamen, bo na tleh tole užitno rastje. Surovo je dokaj ničvredno, čeprav se na okus navadiš. Meni je te jagode postalo fino zobati. Če jih le za kaj uporabljajo, jih uporabijo za marmelade ali vino. Iglice, ki obdajajo stebla, na katerih rasto jagode, so, ko odpadejo, za okoliške rastline strupene in jih počasi ubijejo, da lahko e. nigrum napreduje in se širi na novo zavzeto ozemlje.
2004 je bil v tem kraju zgrajen "The Arctic Henge", nekakšna umetniška inštalacija, ki kliče nekakšne bogove. Ker je avtor tekom izgradnje umrl, konstelacija zaenkrat še ni končana. Bojda je treba dodati še neko stekleno prizmo na vrh, ki bo veličastno lomila svetlobo.
Nato smo se odpeljali do najbolj severne točke našega izleta (66,5378 stopinj severno) in, če odmislimo nekaj metrov severnejši rt, najbolj severnega dela celinske islandije. Takole izgleda ta točka v resničnosti:
A da sem prišel do nje, je bilo treba prečkati še nekaj sto metrov travnate planote. Če bi prišli le kak dober ducat dni prej, bi nas ustavil tale znak, saj takrat neka islandska perutnina gnezdi.
Ker pa smo prišli ravno pravi čas, nismo zmotili le jeznih mater rac, temveč tudi že izvaljene račke.
Na rtu je postavljen svetilnik Hraunhafnartangi.
Seveda je ob vznožju svetilnika na tisoče teh črnih jagodk.
Nazaj grede k avtu so nas od blizu opazovale ovce v pripravljenosti v stanju fight-or-flight.
Nadaljevali smo pot in se ustavili pri kmetiji Núpskatla in tam pojedli malico. Tam so v luči varovanja letečih zveri zopet opozorila ljudem in gosta žičnata ograja okoli cele posesti.
Pogled iz avta:
Naslednjič smo se ustavili v kraju Kópasker, da smo premotrili nadaljno pot na zemljevidu. Na črni plaži se je nekaj pogumnih bodisi prebivalcev bodisi turistov kopalo ... no, vsaj v kopalkah izmenično pomakalo telesa.
Večkrat smo ob cesti videli razne lutke oziroma nekakšna strašila na poljih. Oblečena v raznorazna oblačila in maske, navadno ob vsakdanjih opravilih ali pa posedena na opuščenih kmetijskih strojih. Izgleda, da gre za nekakšno kulturno posebnost.
Do oddaljenih hišk sredi ničesar je napeljana samo enofazna električna napeljava po principu "single wire earth return". Oddaljena gospodinjstva izleda ne porabijo toliko elektrike, da bi bilo smotrno vleči trofazno napeljavo.
Odpeljali smo se do makadamske ceste 864, ki vodi do peščice slapov. Najprej smo si ogledali Hafragilsfoss
in tam videli ce kup zanimivih kamnov vulkanskega izvora,
nato pa smo se odpeljali malce naprej še do Dettifossa
z mnogo bolje varovano potjo, ki turistom namiguje, naj ne padejo v globel.
Po poti do Ákureyrija, velikega mesta z univerzo in osmimi osnovnimi šolami, preko katerega se je treba peljati, da pridemo do naslednjega spanja, smo se ustavili še pri slapu Goðafoss.
Ko smo prečkali kakih sedem kilometrov dolg tunel, ki je zaenkrat edina plačljiva cesta na Islandiji (eno prečkanje stane okoli 2150 kron, kar je okrog 15 evrov), smo se znašli pred velikim Ákureyrijem. No, v resnici mesto sploh ni tako veliko, le zadnji slab teden se vozimo izključno po manjših naselbinah. Tako presenečen sem bil, ko sem zopet videl semafor, nemara celo prvi na celem izletu, da sem ga slikal.
Nadaljevali smo še kakih 25 kilometrov severneje in končali v majhni leseni hiški, kjer imamo rezervirane tri nočitve. Pojedli smo še drugo pakiranje podarjene ribe s krompirjem in paradižnikovo juho iz vrečke iz Slovenije, se namočili v štiredesetstopinjskem bazenu pred hišico (ta je v zadnjem tednu že drugi) in zaspali.
Ta dan smo prevozili 318 km.
Moderniziral sem svoje influenserske podvige in začel objavljati na novo socialno omrežje -- Openstreetmap. Namesto ročno vrisanih črt na zemljevid po spominu sedaj našo pot beležim s programom OsmAnd~ tako, da v GPX datoteko shranim GPS koordinate vsakih 5 sekund. Sled sedmega dne je tako dostopna tudi v strojno berljivi datoteki na openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12028968
Osmi dan (je bog ustvaril rock)
Ker nas ni preganjal "deadline" za "check out" iz rezervacije, ker bomo tu spali še dvakrat, smo zajtrkovali šele dobro uro po poldnevu, se spet kopali in šele ob okoli štirih popoldne zapustili poslopje. V Ákureyriju smo bili namreč zmenjeni pri Slovenki Ani, ki dela na turistični agenciji. Prijazno nas je sprejela in nekaj časa smo se pogovarjali, nato še toliko časa nakupovali v veleblagovnici in naposled po obisku bližnje plaže in polja janežu podobne rastline (angelica archangelica) in rmana
spet pristali doma, spekli in pojedli jagnjetino in naenkrat je ura odbila polnoč.
Zdaj ležim v postelji in pišem te besede. Od začetka pisanja bloga do zdaj je le-ta vedno zamujal kakih 24 ur, zdaj pa nimam kaj več za napisati, ker se stvari še morajo zgoditi. Nič, grem spat. Lahko noč.
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12029580
Deveti dan
Žal ne bo veliko besedičenja, ker je že pozno. To pišem deseti dan zvečer. Glej karto in slike.
Akureyri:
Jezero Mývatn:
Lepo je poskrbljeno za kolesarje. Tule imajo kar asfaltno stezo. Drugod je kvečjemu makadamska, ponavadi je ni.
Na malici sem našel še ene užitne plave gozdne sadeže. Vsi primerki te vrste še niso bili zreli, mnogi so še bili zeleni.
Dimmuborgir, urejene potke med stolpi strjene lave:
... in Kirkja, tamkajšnja majcena jama iz strjene lave:
Krater ognjenika Hverfjall. Obhodili smo ga:
Grjótagja, jamica z bazenom vroče vode. Plavati se ne sme. Najbrž je prevroče:
Ob cesti smo videli, kako izhaja dim iz tal. Želeli smo se približati peš, a smo si na poti premislili, ker preveč cenimo naša telesa, da bi jih darovali islandskemu podzemlju ali kaj takega.
Hverir -- izhajanje plinov iz zemlje skozi blato in kamne:
Krater vulkana Krafla z jezerom Víti:
... in tamkajšnja geotermalna elektrarna:
Ystihver -- 90-100°C bazen, iz katerega bruha para:
Húsavík:
Goldfish pond -- naravno vroče jezero (30°C), v katerega so domačini naselili zlate ribice (ene tri smo videli). Kopali smo se v tem plitvem alg polnem jezeru.
Ko so delali tunel v Akureyriju, so zadeli ob 75°C vrelec vode. Vodo so speljali ven in sedaj na ustju tunela v slapu in potoku v morje teče vroča voda (cca 35°C):
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12030190 (369km)
Deseti dan
Opoldne se spokali iz Lindine hišice.
Pogled iz nje:
Šli skozi Árskögssandur do Dalvíka (haha androidni java runtime). Nadaljevali do tunelov na severnih rtkih.
Tudi nekateri tuneli so, kot mostovi, enopasovni. Z izjemo, da je v tunelu z znaki označeno, katera smer ima prednost. Vozniki iz neprednostne smeri se voznikom s prednostjo umikajo ob odstavnih nišah vsake toliko metrov.
Med dvema tuneloma je mestece Ólafsfjörður, skozi katerega smo se peljali.
Še en tunel kasneje smo se ustavili v mestecu Siglufjörður
in si ogledali tamkajšnji muzej ribištva.
Predvsem smo si ogledali muzejsko hišo tovarne ribjega olja. Recimo tule je preša, s katero iztisnejo vodo iz rib (ko jim olje že poberejo ven), da naredijo iz njih suho krmo za evropsko živino.
Rekonstrukcija prostora za druženje v tovarni:
Še en stroj:
Delovna miza z orodjem
Upute:
Razstavljen svetilnik:
Pristanišče:
Kavarna:
Poleg tega pa še ograjena siva ladja za ohranjanje nAciOnALnE vArNoSti.
Nadaljevali smo s potjo po rtih:
In se ustavili na plaži.
Blazno veliko je cerkva. Tudi modernih novogradenj.
Opazovanje čeri:
Skoraj že čisto doma smo se ustavili pri neki osnovni šoli, pred katero je javen bazen vroče vode.
Spali smo v stanovanju.
Nekaj še neurejenih slik:
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12030796 (366km)
Enajsti dan
Nekaj še neopisanih slik:
Zbudili smo se v aparrmaju Tangahús.
Jadrnica v kraju Búðardalur:
Okolje v kraju Búðardalur:
Breiðabólsstaðarkirkja (kirkja == cerkev):
Snæfellsnesvegur:
Na lepem smo se odločili za malce počitka med vožnjo. Le nekaj metrov proč pa smo ugledali borovnice in jih nabrali cel kup:
Kárssraðaá -- kratek postanek:
Hiša naprodaj v kraju Stykkishólmur:
Slika iz mostu na Snæfellsnesvegur:
Pristan v Grundarfjörður:
Megla na Útnesvegur:
Notranjost svetilnika na skrajno zahodnem rtu:
Tam je tudi nek prastar vodnjak, bojda s sveto vodo, a precej plitek:
Pogled iz obale na tem rtu:
In omenjeni svetilnik:
Nato smo se odpeljali še par kilometrov proč do svetilnika Svörtuloft. Tam so tudi fascinantni klifi:
Prva plaža na islandiji, ki nima zelo črnega peska -- Skarðsvík:
Konji na neki privatni cesti, ki nam je preprečila dostop do nekih vrelcev:
A nič ne de. Našli smo boljše vrelce Landbrotalaug ob zapuščeni hišici z urejeno cesto do njih in lepim parkiriščem.
Voda ima kakih 40 stopinj tule in pronica iz tal. Bazen je globok kak poldrugi meter in neznano širok. Voda je bila kalna in ni izgledalo, da se bazen v širino sploh konča.
Je pa ta bazen samo za dva (uwu). Več tople vode je napeljane nedaleč proč -- kakih 100 metrov pešačenja -- v jezerce. A bila je prevroča za moj okus. Jezerce pa le kakih 30cm globoko, preden je postalo premrzlo. No, je bil nek bazen tam z ugodno temperaturo in primerno globino, a je imel blato in kamne po dnu. Skrajno neokusno.
Na bencinski postaji v Borgarnesu ima števec luknjico z IrDA vmesnikom (majhen tekst na vezju je viden). Me prav zanima, za kaj je to uporabno in kaj mi ima števec za povedati prek nevidne svetlobe.
V Borgarnesu smo videli tudi zanimive zemljanke. Škoda, da nimamo takih 3rd places tudi v Ljubljani.
Zaspali smo v hišici na kmetiji Lundar II.
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12031267 (425km)
Dvanajsti dan
Preden smo opoldne zapustili kmetijo Lundar II, smo pojedli kosmiče z ab-mjólkom (tekoči jogurt), skyrom (islandski trdi jogurt), surmjólkom (kislo mleko) in borovnicami.
Bližnje mesto Reykholt z vrelcem vrele vode in rastlinjaki, ki jih ta voda greje:
Zemljanka, ki pokriva blazno staro restavracijo še starejšega vodonosa od izvira do majhnega bazenčka nekaj sto metrov proč.
Slapovi Hraunfossar:
Polno je malih letališčec / samotnih pristajalnih pist. Tu je eno poleg Húsafella:
Celoten ledenik langjökull žal zaradi goste megle in obilice deževja in vetra ni bil viden niti dostopen. Tule je "base camp":
Videli smo le toliko malo ledu:
Malce naprej pa smo videli prste enega ledenika južneje:
Smo pa ob cesti našli sneg:
Obiskali smo naravni rezervat þingvellir. Ob cesti je mama nabrala neke gobane in kasneje skuhala juho. Nisem si je upal jesti. Vsi jedci juhe so preživeli in pravijo, da je bila dobra. Park v rezervatu:
Hiša v jami, v kateri so včasih celo prebivali:
Ima obdelan vrt. Nemara še sedaj v njej prebivajo in sem jim težil, ko sem hodil okoli nje.
Ena kmetija ob cesti je imela takole vrtino za geotermalno vodo:
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12031819 (199km)
Trinajsti dan
Zbudili smo se v guesthouse-u Heiði 2. Pojedli kosmiče s preostalimi borovnicami.
Odpotovali smo h gejziru Strokkur. To je gejzir, ki vsakih cca 7 minut bruhne vodo in paro do deset metrov visoko. Okoli njega je še cel kup površinskih izbruhov vrele vode, ki pa niso tako pompozni.
Okrog glavnega gejzira Strokkur je polno turistov z vklopljenimi telefoni, ki komaj čakajo, da bodo lahko slikali izbruh.
Včasih je bila vsa pozornost usmerjena v večji gejzir Geysir. Ta je svoje čase bruhal višje in mogočnejše. Nato pa so se mu cevi zagozdile z umazanijo in bruha le redko po potresih. Po njem beseda "gejzir".
Še nekaj manjših vrelcev:
Tule je vidna množica obiskovalcev okoli Strokkurja:
Še en vrelec:
Lahko se povzpnemo na vrh tega rezervata po urejenih potkah. Takole je na drugi strani:
Na panorami z vrha je vidno parkirišče, na katerem se gnetejo parkirani avtomobili. Scena kot iz zaključnega prizora filma Trafic (Jacques Tati). Pa še deževati je začelo.
Ker je začelo deževati in ker smo bili že dolgo v parku, smo šli domov. Takole je še nekaj vrelcev ob potki vračanja, dokaj blizu avtomobilske ceste. Nemara se bo enkrat en odprl sredi cestišča.
Še malo vzhodneje pa je ob cesti slap Gullfoss:
Šli smo na cesto, ki zahteva vožnjo čez potok. Samo do potoka smo se zapeljali, naprej si nismo upali. Med drugim je to servisna cesta za daljnovod.
Med vožnjo nazaj pa smo s spodnjim delom avta zahakljali en nič hudega sluteč kamen in ga vlekli za seboj in razili v tla. Avto ostaja vozen.
Postali smo ob jezeru þingvallavatn. Prav povsod po Islandiji, še na najbolj odročnih krajih, so mize s klopicami. To bi res rad tudi v domači deželi.
Slika s ceste -- najbrž ledeniška U-dolina.
Na pašniku raste govedina:
Zaspali smo v Akranesu v stanovanju starejšega para.
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12032546 (224km)
Štirinajsti dan
Zapustili stanovanje na Hateigur 1 v Akranesu.
Si ogledali bližnji svetlinik na rtu Akranesa:
In še svetilnik sto metrov proč -- Akranesviti:
Takole poblizu izgleda luč na njem -- na navtični karti je označeno, pod katerim kotom vidimo katero barvo.
Baterije v svetilniku. Najbrž za napajanje luči v primeru izgube omrežja.
Poleg svetilnika je plažica, kjer smo se kopali. No, za ducat sekund namočili telo.
Muzej v Akranesu je bil sicer zaprt, a je nekaj eksponatov takole pred njim. Ladja:
Vretence:
Koliba s travnato streho:
Odpeljali smo se proti Reykjaviku. Iz Akranesa vodi proti tunelu cesta Innnesvegur:
Naposled se zapeljemo v podmorski tunel. Videti je, kako se spušča in na koncu spet dvigne. Tega v celinskih tunelih ni videti, ker so na stalni višini vseskozi.
Pred Reykjavikom se ustavimo in si ogledamo spominsko hišo pisatelja Laxnesa, predelano v muzej. Pogled iz njegovega vrta:
Potok na njegovi zemlji:
V Reykjaviku smo spali v kletnem stanovanju. Elektriko so merili z ... Iskrinimi števci!
Reykjaviška cerkev:
Hiše v mestu:
Pogled vzdolž ulice:
Izložba propadle grške restavracije v prestolnici:
Kip "Korenine" kiparke Steinunn Thórarinsdóttir iz leta 2000:
Mestna hiša:
In maketa Islandije v njej:
Pogled z naše ulice s cerkvijo in ulično svetilko:
GPX: openstreetmap.org/user/al%C5%A1/traces/12033268 (70km)